Zakaj razglašat, da si ti moralen človek?

Vsak dan, ko poslušam ali berem članke naših veljakov, se sprašujem zakaj morajo nenehno poudarjati v tej ali oni obliki, kako moralni so, ter kako se držijo moralnih načel, s katerimi hočejo pomagati vsem v državi. Ne glede na njihovo politično usmeritev imam občutek, da jih je iz dneva v dan več. Na žalost je vse več tudi njihovih podpornikov, ki dogodke komentirajo.
Sprašujem se zakaj je to tako? Ali mora človek, ki želi pomagat in se drži določenih moralnih načel, to res nenehno ponavljati? Ali ni dovolj, da le sledijo svojim načelom tudi v praksi? Ali njihova dejanja ne govorijo sama zase? Ali mislijo, da so res vsi ostali tako slepi, da njihovih dejanj ne vidijo in jih je treba nanje ves čas opozarjati? Ali pa, da so ljudje tako zaslepljeni, da njihova dejanja vidijo v napačni luči in jih morajo ves čas razsvetljevati, da si sami s svojim mišljenjem ne ustvarijo napačnega mnenja? Ali so v današnjem svetu ljudje res tako ˝čudni˝, drugačni, zaslepljeni, da ne znajo ali ne znamo sami ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe? Jih je treba nenehno opozarjati na to, da jim to mišljenje pride v podzavest in začnejo razmišljati kot ti? Razlaga pa so, da je njihovo mišljenj napačno, ker so pač zaslepljeni ali pa kako drugače zmanipulirani. Tega ne razumem.
No mogoče pa je samo z mano kaj narobe in samo mene to moti in se mogoče samo ne znam privaditi na to družbo, v kateri vsi vse znajo in nihče ne dela napak. Sam namreč pri sebi opažam vsaki dan nove in nove napake, kljub temu, da se trudim odpraviti stare. Pa mi ne uspeva najbolje. Še posebej ne, če pogledam malo okoli sebe in vidim, kako se vsi razglašajo za popolne in vsevede.
Sicer sem pred kratkim, ko sem gledal dokumentarni film o Pedru Opeki, ki je pomagal ogromno ljudem opazil, da kljub temu, da ga vsi imajo za ˝velikega˝ človeka, sam ni hvalil s svojimi moralnimi načeli in prizadevanji za pomoč drugim, posebej najšibkejšim.
Vse bolj mi roji po glavi razmišljanje, da ljudje, ki nenehno ponavljajo na glas svoje moralne vrednote, še sami ne verjamejo vanje in želijo sami sebe in vse okoli prepričati, da skladni z njimi tudi delujejo. Izkušnje mi pravijo, da se je takšnih ljudi treba bati ali pa jih jemati z veliko rezervo, saj se prepogosto izkaže, da je to njihovo govorjenje prazno, njihova dejanja pa izkazujejo nekaj povsem drugega. Še več, takšni ljudje ne znajo ali nočejo niti prisluhnit, kaj šele tehtno premisliti nasprotne argumente. Česa se bojijo? Mogoče tega, da so se zmotili?
Res je zelo težko živeti danes, ko je priznanje napak nekaj najbolj ostudnega, kar je možno. Motiti se, ne, ne to ni človeško. Žal v naši družbi več pomeni vztrajati v nečem, četudi se motiš. Ni vrlina priznati napako se opravičiti, oprostiti. V kolikor kdo prizna napako, ga je potrebno ˝pokončati˝, ker so takšni ljudje šibki in kaj še vem kaj.
No mogoče pa se tudi jaz samo motim in me je potrebno zato ˝pokončati˝.
Želim vam obilo napak. =)

Tags: ,

Leave a Reply